Tina Zorman, Pismo iz Jemna 2: kako se je zacelo

Clanek Tine Zorman, Slovenke, ki zivi v Jemnu, objavljen v spletni izdaji Dela:

http://www.delo.si/clanek/159876

Mediji so razmere prikazovali mnogo bolj pompozno, kot so v resnici bile; velikokrat tudi napačno.

Jemen je dežela, kjer se vedno kaj dogaja in je vedno nekako stabilno nestabilen. Že od nekdaj so občasni boji med posameznimi plemeni; od združitve obeh Jemnov je na jugu aktivno gibanje za odcepitev južnega dela države, na severu pa je med leti 2004 in 2010 divjala vojna, med državno vojsko in tako imenovanimi hutijevci, ki nasprotujejo skorumpirani in zahodnjaško usmerjeni državi.

Poleg tega so v Jemnu tudi pripadniki AQAP, vendar jih je mnogo manj, kot se piše v medijih. Vsi ti dogodki, z izjemo plemenskih bojev, so krepko podžgani s strani raznih svetovnih velesil, ki jih Jemen s svojim strateškim položajem in mineralnimi zalogami še kako zanima. Glede na svoje interese stabilizirajo ali destabilizirajo določene regije (primer je vojna na severu Jemna).

Tu pa bi se omejila na letošnje leto, na dogodke, ki so zajeli mnoge države arabskega sveta. Po začetku revolucije v Tuniziji in Egiptu, so se ljudje na ulice podali tudi v Jemnu.

Kljub vsemu, jemenske revolucije ne moremo primerjati z revolucijami v ostalih državah, kajti vsaka od njih ima svoje ozadje, Jemen pa nosi s seboj zelo kompleksno zgodbo. Od poznavanja razmer v Jemnu in »občudovanja predsednika«, prisotnega pri večini ljudi, je že od vsega začetka delovalo, da je zelo malo protestnikov na ulicah iz lastnih vzgibov. Zagotovo so bili izobraženci, ki pa jih je v državi, ki šteje 25 milijonov prebivalcev, z več kot 50% nepismenostjo, na žalost zelo malo. Njim so se pridružile številne skupine, s skupnim imenovalcem, da so pozvale k odstopu predsednika, medtem ko so bile v svojih željah za naprej zelo neenotne.

Kasnejši dogodki so vedno bolj potrjevali, da je bila jemenska revolucija »pripravljena« in da je bila večina ljudi »kupljena«, da so šli na ceste; bili so le orodje velikih, tistih, ki se borijo za predsedniško pozicijo. O tem so veliko govorili tudi sami protestniki in mnogi so menili, da je bila to revolucija mladih in da je vmešavanje »velikih s svojimi interesi«, uničilo njihovo revolucijo. Prav zaradi tega je mnogo mladih proteste tudi zapustilo.

Z nekaj besedami, gre za boj za oblast treh jemenskih družin (ki so povrh še iz iste plemenske konfederacije in deloma v sorodu), kateremu je pridano se nešteto medsebojnih povezav med njimi (poroke) in povezav s plemeni, s Savdsko Arabijo, z ZDA, z nečistimi posli, z AQAP, z gibanjem proti državi na severu, z gibanjem za neodvisnost juga. Tako dobimo ogromen preplet številnih zgodb, kjer je rezultate vedno zelo težko napovedati.

Jemen je dežela tisoč in ene noči in v sedmih letih življenja tam vidim, da je nekoliko karikirano rečeno celotna scena v Jemnu res ena sama tisoč in ena noč, polna nenavadnih preobratov, nenavadnih ozadij, porok iz koristi, intrig in zarot. Samo primer, določeni člani družine Al Ahmar so poročeni s člani iz družine Saud, kraljevske družine Savdske Arabije. Znano je, da družina Al Ahmar prejme mesečno 7 milijonov USD od Savdske Arabije, da potem »plesejo, kot oni pojejo«. Predsednikova družina si krepko opomore z ameriškim denarjem za boj proti terorizmu, pri čemer je vedno več dokazov, da so predsednikov brat, njegov sin in Ali Mohsen povezani s treniranjem teh istih teroristov. General Ali Mohsen in predsednik Saleh nista v krvnem, sta pa v priženjenem sorodstvu (Salehova mati se je drugič poročila s stricem Ali Mohsena). General Ali Mohsen, ki je odstopil zaradi pokola demonstrantov, je v resnici odstopil zaradi drugih razlogov in ne ker bi se mu paralo srce. Krepko je povezan s pokoli na severu Jemna, z džihadisti, z AQAP in tudi z ugranbitvijo evropskih turistov v preteklosti. Njegova druga žena je sestra Tariq al Fadlija, ki je sin bivšega sultana, poleg tega pa se je v Afganistanu boril ob Osami bin Ladnu. Njihov sultanat se je raztezal od Abiyana do Adena in po odhodu Angležev se je zemlja nacionalizirala. Svoje ozemlje želijo nazaj in sprožijo razne akcije, ki so kdaj označene kot AQAP, drugič pa kot gibanje na jugu za odcepitev.

Karman Tawakul                                                         Glavno mesto Sana'a, staro mestno jedro

Prve študente in študentke, ki so zahtevali odstop predsednika Saleha in njegovih sorodnikov z vodilnih položajev, je na cesto popeljala Karman Tawakul (na sliki), novinarka, borka za človekove pravice (aktivna pa je tudi pri opozicijski stranki Islah).

Tako imenovana »revolucija mladih« je postala mnozičnejsa v februarju, vendar je bila še vedno popolnoma mirna. Protesti so se odvijali na ulici ob državni univerzi in najbolj neprijetno je bilo za prebivalce tamkajšnjega območja, medtem ko je v ostalih predelih Sane življenje potekalo normalno in če ne bi prebirali medijev, ne bi vedeli, da se sploh kaj dogaja. 

Vzporedno s tem so se dogajali se več desetkrat večji shodi v podporo predsedniku, saj je le-ta pri večjem delu ljudi še vedno zelo priljubljen. Razmere do začetka marca še zdaleč niso bile dramatične. Predsednik je stopil v stik s protestniki, obljubil jim je nekaj željenih stvari, naredil nekaj hitrih reform, vse to pa ni učinkovalo, kajti protestniki so menili, da je imel v svoji karieri dovolj časa in še naprej zahtevali njegov takojšen odstop.

Mediji so razmere prikazovali mnogo bolj pompozno, kot je v resnici bilo, velikokrat pa tudi napačno. Nemalokrat sem videla posnetke s shodov v podporo predsedniku, medtem ko so zraven komentirali, da so to protesti proti predsedniku.

Do prvih žrtev na demonstracijah v Sani je prišlo v začetku marca, prelomnica pa je bil 18. marec, ko so ostrostrelci pobili 52 protrestnikov. Iz katerih vrst so bili ostrostrelci se točno ne ve, vsekakor pa stvar »smrdi«; kar se dogaja tudi v drugih državah, npr. v Siriji. Proteste so namreč kot krinko izkoristile številne osebnosti, ki ciljajo na položaj bodočega predsednika in za svojo podporo podkupovali plemena, pri katerih je bila njihova priljubljenost velika.

Jemen ima tri velike plemenske konfederacije, največjo in najšibkejso Madhaj, ki ji pripadajo plemena južno od Dhamarja, veliko in močno konfederacijo Bakil in najmanjšo in najvplivnejšo konfederacijo Hashed.

Regionalno sta konfederaciji Hashed in Bakil prepleteni. Znotraj teh konfederacij so številna plemena in podplemena in še zdalec ne moremo posploševati, da je določena skupina politično v celoti na eni ali drugi strani. Tudi znotraj podplemen posamezniki nimajo enakih političnih prepričanj.

Tina Zorman, doktorica biotehnologije iz Kranja, živi v Jemnu že slabih sedem let. Poročena je z Jemencem Waleedom Mugallijem, s katerim imata dva otroka. Z možem vodita turistično agencijo Eternal Yemen ter organizirata potovanja po celinskem Jemnu in otoku Sokotra.