Eternal Yemen and Tina Zorman about solo travel in Yemen

 

Original article was published in Travel Trade Monthly, August 2011, page 21.

http://www.traveltradeweekly.travel/LinkClick.aspx?fileticket=VqG5eUn2LAM%3d&tabid=69

Tina Zorman, Pismo iz Jemna 3: kdo se poteguje za oblast?

Clanek Tine Zorman, Slovenke, ki zivi v Jemnu, objavljen v spletni izdaji Dela.

http://www.delo.si/clanek/159878

Več kot polovica Jemencev je mladih in to je izjemen potencial, če bi le država imela primerno vodstvo.

Glavni igralci, ki se v Jemnu potegujejo za predsedniški položaj so, poleg predsednika Alija Abdullaha Saleha, ki vlada že 33. leto in po svoji volji niti slučajno ne misli odstopiti (razen če bil težko bolan), njegov sin Ahmed Ali, general Ali Mohsen Al Ahmar in pa družina Al Ahmar.

Predsednik Ali Abdullah Saleh pred poskusom atentata (levo), ki se je zgodil 3. maja 2011 in kasneje, ko so ga zaradi obseznih opeklin in drugih poskodb odpeljali na zdravljenje v sosednjo Savdsko Arabijo (desno)

Predsednik Ali Abdullah Saleh prihaja iz plemena Sanhan iz tako imenovane hiše Al Ahmar (spodaj so opisani tudi drugi igralci in videli boste, da se vsi pišejo Al Ahmar, kar otežuje razumevanje dogodkov, v primeru da samo občasno kaj prebereš v medijih).

Na oblast je Saleh prišel po kratkotrajnem vladanju predsednikov Hamdija in Gashmija. Takrat mu niso pripisali prav dolgega vladanja - ne daljšega od 6 mesecev. Kljub temu se je z zvitostjo, diplomacijo, razumevanjem narave Jemencev in spletkarjenjem uspel obdržati na prestolu več kot 32 let. Okoli sebe je zgradil režim, katerega center je on sam, obkroža ga krog sorodnikov na najvišjih državnih in vojaških pozicijah, potem pa še krog elite iz njegovega plemena Sanhan. 

V zadnjem desetletju je za prevzem oblasti pripravljal svojega sina Ahmed Alija, ki je tudi vodja specialnih enot jemenske vojske, sicer pa se o njem, kot tudi o drugih članih predsednikove družine ne ve prav veliko. V Sani je mogoče izvedeti, da je med Ahmed Alijem in brati Al Ahmar neka osebna zamera, menda povezana z eno izmed sester iz družine Al Ahmar.

Ali Mohsen Al Ahmar je bil general S in SZ območja Jemna. Kot predsednik tudi Ali Mohsen prihaja iz plemena Sanhan v bližini Sane, večkrat je slišati, da je predsednikov polbrat (po mami). V resnici se je predsednikova mati poročila s stricem Ali Mohsena. Bil je pomemben pri vzponu Ali Abdullah Saleha do oblasti, do desetletja nazaj je bil predsednikov zaveznik in bil ena ključnih osebnosti pri reševanju raznih kriznih situacij.

Med šejki Sanhana je bil menda dogovor, da podprejo Alija Abdullaha Saleha za predsednika, medtem ko naj bi ga nasledil Ali Mohsen. Tudi zato je Ali Mohsen veljal za drugega moža v državi, in ne samo zaradi visokega vojaškega položaja.

Odkar je predsednik favoriziral svojega sina in ga nekako pripravljal na prevzem oblasti, to seveda ni ustrezalo generalu Ali Mohsenu. Tri dni po pokolu 18. marca, je Ali Mohsen stopil na stran protestnikov in njegova vojska je postala zaščitnica protestnikov. To so mu zamerile velike množice in v plemenu je dogovor, da ga lahko kdorkoli ubije, če ga vidi. Od tega odstopa se je razkrilo veliko negativnih stvari, povezanih z omenjenim generalom in vsekakor njegov prevzem za državo ne bi bil pozitiven.

 

Ali Mohsen Al Ahmar, general, ki je odstopil od predsednika po velikem pokolu demonstrantov




                                     

Hameed Al Ahmar, eden izmed 10 sinov slavnega umrlega sheikha Abdullah Al Ahmar, vodja plemenske konfederacije Hashed 



Najverjetnejši kandidat je Hameed al Ahmar iz družine Al Ahmar. Nekdanji vodja plemenske konfederacije Hashed je bil Sheikh Abdullah Al Ahmar. Predsednik Saleh je bil vedno diplomatski v odnosih do šejka, kajti stabilni odnosi med obema so bili podlaga za ohranjanje miru v regiji severno od Sane.

S pomočjo predsednikovega »blagoslova« je družina Al Ahmar postala ena najvplivnejših jemenskih družin; bili so vodje plemenske konfederacije, vodje glavne opozicijske stranke Islah, veleposestniki in veliki poslovneži.

Po smrti očeta je stvari v roke prevzelo deset njegovih sinov, ki pa jim manjkata očetova taktičnost in diplomacija. Menda naj bi se pred dvema letoma Hameed al Ahmar sestal z ameriškim veleposlanikom v Jemnu in predstavil načrt, kako spraviti predsednika Saleha s prestola. Organizirali naj bi mnozične proteste po celi državi in na svojo stran pridobili generala Ali Mohsena - scenarij, ki se praktično dogaja.

Družina, in predvsem Hameed al Ahmar, v Jemnu ne uživa prevelikega ugleda, saj je znana po svojih nečistih poslih in mnogi ljudje pravijo, da je bolje, da v deželi ni nobenega napredka, kot pa da bi jim vladal Al Ahmar.

Iz vsega tega je mogoče videti, da gre v Jemnu za boj za oblast med »velikimi«, tremi družinami (ter še nekaj individualnimi igralci, kot je na primer Zindani), ki so podkrepljene z zunanjim denarjem, za doseganje ciljev pa so s podkupovanjem mobilizirale velike množice ljudi. Žalostno je, da je pri tem umrlo in še vedno umira veliko ljudi, ki od vsega tega nimajo nič. Predsednik je še vedno na zdravljenju v Savdski Arabiji, kamor je šel dva dni po atentatu in o njegovem zdravstvenem stanju se bolj ali manj ugiba, prav gotovo pa ni najboljše, saj v nasprotnem primeru ne bi odsel, ali pa bi se že vrnil.

Možno je, da je šlo za poskus državnega udara, saj je menda prišlo do velikega tekmovanja med predsednikovimi sorodniki na položajih, torej prvega kroga režima (poskusi njegovega uboja s strani sorodnikov so bili že v preteklosti). Mnogi ljudje so takrat že praznovali, kajti menili so, da se predsednik ne bo več vrnil. Kljub temu mislim, da so praznovanja še preoranjena, kajti zagotovo predsednik Saleh še ni rekel zadnje besede. Morda ima v rokavu še kakšnega aduta, če ne osebno, pa prek svojega sina in nečakov na glavnih vojaških pozicijah. Ti so namreč še vedno v Jemnu.

Sin Ahmed se je kar preselil v predsedniško palačo, kamor bi sicer moral namestnik predsednika v njegovi odsotnosti, Abdurabu Al Hadi. Le-ta se se ni čisto izjasnil, kako in kaj (tako mu je najbrž ukazano).

Nevarno je predvsem zato, ker so igralci zdajšnje igre prepotentni in neučakani sinovi sicer bolj diplomatskih in preudarnih očetov in mnogi se bojijo, da bi lahko prišlo do vsesplošnega boja med posameznimi enotami vojske, ki jih vodijo igralci te umazane igre. Trenutno stanje je nekakšno »čakanje«, da se bo stvar kam premaknila.

Medtem vplivni ljudje, ki so ze prej odstopili od vlade, skupaj s predstavniki razlicnih opozicijskih skupin, pripravljajo plan za prehodno vlado in med kandidati za predsednika te vlade je tudi dekle, Karman Tawakkul. Dobra novice je, da so se organizirali tudi mladi protestniki in pred dnevi ustanovili Nacionalno demokratsko zvezo, ki bo predstavljala njihove zahteve, program in ne bo pod vplivom politicnih strank.

Najboljše za Jemen bi bilo, da se očisti vseh zgoraj opisanih igralcev v tej umazani igri, ki so si državo in njen aparat dobesedno prilastninili, sedaj pa ljudi potiskajo v medsebojne spopade. Ne bi bilo prav, da bi kritizirali samo kakšega izmed igralcev, kajti vsi imajo polno masla na glavi. Samo brez njih bi država lahko zadihala in se začela razvijati. Dokler so v igri in so vse stvari omejene na tak ali drugačen način, mladi nimajo nobene perspektive in s tem tudi izgubljajo svojo voljo in motivacijo. 

Več kot polovica Jemencev je mladih in to je izjemen potencial, če bi le država imela primerno vodstvo in bi znala to energijo usmeriti v pravo smer. Poleg tega ima dežela ogromno mineralnih bogastev, strateško lego, obdarjena je z monsunskim dežjem dvakrat letno, kar ji omogoča kmetijstvo. Imajo veliko sonca in vetra za proizvodnjo obnovljivih virov energije. S svojimi lepotami, avtentičnostjo in izjemnimi ljudmi očara tuje obiskovalce in le nestabilnost Jemna blokira prihod večjega števila obiskovalcev.

Med slovenskimi popotniki je Jemen že nekaj časa precej poznan in velika večina je nad deželo navdušena. Poleg naravnih lepot jih očarajo prijaznost ljudi, njihova odprtost in neposrednost, poleg tega mnogi menijo, da so se na redkokaterem potovanju počutili tako varno, kot se prav na potovanju po Jemnu.

Tina Zorman, doktorica biotehnologije iz Kranja, živi v Jemnu že slabih sedem let. Poročena je z Jemencem Waleedom Mugallijem, s katerim imata dva otroka. Z možem vodita turistično agencijo Eternal Yemen ter organizirata potovanja po celinskem Jemnu in otoku Sokotra.





Tina Zorman, Pismo iz Jemna 2: kako se je zacelo

Clanek Tine Zorman, Slovenke, ki zivi v Jemnu, objavljen v spletni izdaji Dela:

http://www.delo.si/clanek/159876

Mediji so razmere prikazovali mnogo bolj pompozno, kot so v resnici bile; velikokrat tudi napačno.

Jemen je dežela, kjer se vedno kaj dogaja in je vedno nekako stabilno nestabilen. Že od nekdaj so občasni boji med posameznimi plemeni; od združitve obeh Jemnov je na jugu aktivno gibanje za odcepitev južnega dela države, na severu pa je med leti 2004 in 2010 divjala vojna, med državno vojsko in tako imenovanimi hutijevci, ki nasprotujejo skorumpirani in zahodnjaško usmerjeni državi.

Poleg tega so v Jemnu tudi pripadniki AQAP, vendar jih je mnogo manj, kot se piše v medijih. Vsi ti dogodki, z izjemo plemenskih bojev, so krepko podžgani s strani raznih svetovnih velesil, ki jih Jemen s svojim strateškim položajem in mineralnimi zalogami še kako zanima. Glede na svoje interese stabilizirajo ali destabilizirajo določene regije (primer je vojna na severu Jemna).

Tu pa bi se omejila na letošnje leto, na dogodke, ki so zajeli mnoge države arabskega sveta. Po začetku revolucije v Tuniziji in Egiptu, so se ljudje na ulice podali tudi v Jemnu.

Kljub vsemu, jemenske revolucije ne moremo primerjati z revolucijami v ostalih državah, kajti vsaka od njih ima svoje ozadje, Jemen pa nosi s seboj zelo kompleksno zgodbo. Od poznavanja razmer v Jemnu in »občudovanja predsednika«, prisotnega pri večini ljudi, je že od vsega začetka delovalo, da je zelo malo protestnikov na ulicah iz lastnih vzgibov. Zagotovo so bili izobraženci, ki pa jih je v državi, ki šteje 25 milijonov prebivalcev, z več kot 50% nepismenostjo, na žalost zelo malo. Njim so se pridružile številne skupine, s skupnim imenovalcem, da so pozvale k odstopu predsednika, medtem ko so bile v svojih željah za naprej zelo neenotne.

Kasnejši dogodki so vedno bolj potrjevali, da je bila jemenska revolucija »pripravljena« in da je bila večina ljudi »kupljena«, da so šli na ceste; bili so le orodje velikih, tistih, ki se borijo za predsedniško pozicijo. O tem so veliko govorili tudi sami protestniki in mnogi so menili, da je bila to revolucija mladih in da je vmešavanje »velikih s svojimi interesi«, uničilo njihovo revolucijo. Prav zaradi tega je mnogo mladih proteste tudi zapustilo.

Z nekaj besedami, gre za boj za oblast treh jemenskih družin (ki so povrh še iz iste plemenske konfederacije in deloma v sorodu), kateremu je pridano se nešteto medsebojnih povezav med njimi (poroke) in povezav s plemeni, s Savdsko Arabijo, z ZDA, z nečistimi posli, z AQAP, z gibanjem proti državi na severu, z gibanjem za neodvisnost juga. Tako dobimo ogromen preplet številnih zgodb, kjer je rezultate vedno zelo težko napovedati.

Jemen je dežela tisoč in ene noči in v sedmih letih življenja tam vidim, da je nekoliko karikirano rečeno celotna scena v Jemnu res ena sama tisoč in ena noč, polna nenavadnih preobratov, nenavadnih ozadij, porok iz koristi, intrig in zarot. Samo primer, določeni člani družine Al Ahmar so poročeni s člani iz družine Saud, kraljevske družine Savdske Arabije. Znano je, da družina Al Ahmar prejme mesečno 7 milijonov USD od Savdske Arabije, da potem »plesejo, kot oni pojejo«. Predsednikova družina si krepko opomore z ameriškim denarjem za boj proti terorizmu, pri čemer je vedno več dokazov, da so predsednikov brat, njegov sin in Ali Mohsen povezani s treniranjem teh istih teroristov. General Ali Mohsen in predsednik Saleh nista v krvnem, sta pa v priženjenem sorodstvu (Salehova mati se je drugič poročila s stricem Ali Mohsena). General Ali Mohsen, ki je odstopil zaradi pokola demonstrantov, je v resnici odstopil zaradi drugih razlogov in ne ker bi se mu paralo srce. Krepko je povezan s pokoli na severu Jemna, z džihadisti, z AQAP in tudi z ugranbitvijo evropskih turistov v preteklosti. Njegova druga žena je sestra Tariq al Fadlija, ki je sin bivšega sultana, poleg tega pa se je v Afganistanu boril ob Osami bin Ladnu. Njihov sultanat se je raztezal od Abiyana do Adena in po odhodu Angležev se je zemlja nacionalizirala. Svoje ozemlje želijo nazaj in sprožijo razne akcije, ki so kdaj označene kot AQAP, drugič pa kot gibanje na jugu za odcepitev.

Karman Tawakul                                                         Glavno mesto Sana'a, staro mestno jedro

Prve študente in študentke, ki so zahtevali odstop predsednika Saleha in njegovih sorodnikov z vodilnih položajev, je na cesto popeljala Karman Tawakul (na sliki), novinarka, borka za človekove pravice (aktivna pa je tudi pri opozicijski stranki Islah).

Tako imenovana »revolucija mladih« je postala mnozičnejsa v februarju, vendar je bila še vedno popolnoma mirna. Protesti so se odvijali na ulici ob državni univerzi in najbolj neprijetno je bilo za prebivalce tamkajšnjega območja, medtem ko je v ostalih predelih Sane življenje potekalo normalno in če ne bi prebirali medijev, ne bi vedeli, da se sploh kaj dogaja. 

Vzporedno s tem so se dogajali se več desetkrat večji shodi v podporo predsedniku, saj je le-ta pri večjem delu ljudi še vedno zelo priljubljen. Razmere do začetka marca še zdaleč niso bile dramatične. Predsednik je stopil v stik s protestniki, obljubil jim je nekaj željenih stvari, naredil nekaj hitrih reform, vse to pa ni učinkovalo, kajti protestniki so menili, da je imel v svoji karieri dovolj časa in še naprej zahtevali njegov takojšen odstop.

Mediji so razmere prikazovali mnogo bolj pompozno, kot je v resnici bilo, velikokrat pa tudi napačno. Nemalokrat sem videla posnetke s shodov v podporo predsedniku, medtem ko so zraven komentirali, da so to protesti proti predsedniku.

Do prvih žrtev na demonstracijah v Sani je prišlo v začetku marca, prelomnica pa je bil 18. marec, ko so ostrostrelci pobili 52 protrestnikov. Iz katerih vrst so bili ostrostrelci se točno ne ve, vsekakor pa stvar »smrdi«; kar se dogaja tudi v drugih državah, npr. v Siriji. Proteste so namreč kot krinko izkoristile številne osebnosti, ki ciljajo na položaj bodočega predsednika in za svojo podporo podkupovali plemena, pri katerih je bila njihova priljubljenost velika.

Jemen ima tri velike plemenske konfederacije, največjo in najšibkejso Madhaj, ki ji pripadajo plemena južno od Dhamarja, veliko in močno konfederacijo Bakil in najmanjšo in najvplivnejšo konfederacijo Hashed.

Regionalno sta konfederaciji Hashed in Bakil prepleteni. Znotraj teh konfederacij so številna plemena in podplemena in še zdalec ne moremo posploševati, da je določena skupina politično v celoti na eni ali drugi strani. Tudi znotraj podplemen posamezniki nimajo enakih političnih prepričanj.

Tina Zorman, doktorica biotehnologije iz Kranja, živi v Jemnu že slabih sedem let. Poročena je z Jemencem Waleedom Mugallijem, s katerim imata dva otroka. Z možem vodita turistično agencijo Eternal Yemen ter organizirata potovanja po celinskem Jemnu in otoku Sokotra.

Tina Zorman, Pismo iz Jemna: trenutki, ko smo zapuščali državo, so bili najbolj nevarni

Clanek Tine Zorman, Slovenke, ki zivi v Jemnu, objavljen v spletni izdaji Dela.

http://www.delo.si/novice/svet/pismo-iz-jemna-trenutki-ko-smo-zapuscali-drzavo-so-bili-najbolj-nevarni.html

Od sredine maja je življenje v Sani na minimumu, hkrati pa mnogo dražje.

V petek, tretjega junija, mi ni bilo všeč, da je moj mož Waleed najine in sestrine otroke kot ponavadi odpeljal s seboj, ko se je odpravil k petkovi opoldanski molitvi v bližnjo mošejo. Dve noči prej namreč nisem zatisnila očesa, saj sem zvečer slišala pogoste eksplozije v drugem predelu Sane, imenovanem Hasaba. Tam so že od 23. maja divjali spopad med vladnimi vojaki in vojaki, ki jih je najela družina Al Ahmar. Poleg tega je do nekaj izmenjav rafalov prišlo tudi v našem naselju in kljub temu, da je po nekaj urah vse utihnilo, je bilo dovolj adrenalina, da nisem mogla zaspati. Pač nisem ravno navajena poslušati eksplozij granat v mestu ...

To je bila noč, ko me je v Jemnu prvič postalo strah. Naslednji dan sem se odločila, da v državi do predvidenega odhoda v Slovenijo nima smisla vztrajati in Waleed je že rezervirane letalske karte prestavil za nekaj dni. Če bi vedela, kaj se bo dogajalo na dan našega odhoda, ko smo se na letališče peljali med rafali vseh mogočih streliv, kajti Jemenci so »praznovali« novico, da se predsedniku zdravstveno stanje izboljšuje, bi si najbrž izbrala drug datum. Prav trenutki, ko smo zapuščali Jemen, so bili za nas najbolj nevarni.

Moji strahovi so se izkazali za upravičene, kajti petkovo opoldne tretjega junija, se je začelo zares tudi v našem koncu. Takoj po končani opoldanski molitvi sem zaslišala oddaljeno eksplozijo, vendar takrat še nisem vedela, da je bila ta eksplozija v mošeji same predsedniške palače in je ubila sedem ljudi, med njimi več najvišjih državnih uslužbencev, predsednika pa je ranila. Le nekaj minut po vrnitvi moža in otrok se je začelo silovito obstreljevanje višje na naši cesti.

Državna vojska je s svojih postojank obstreljevala in raketirala stanovanjske hiše treh bratov družine Al Ahmar, za katere so »predvidevali«, da so izvedli napad na predsednika, ker so o tem že nekajkrat javno govorili in ker so bili odgovorni za številne incidente v zadnjih mesecih.

Družina Al Ahmar je »udarce vračala« s pomočjo najetih mož iz okolice Amrana, ki pripadajo plemenski konfederaciji Hashed. Družini našega strica, ki stanuje na strateški točki, med vojaškimi pozicijami in naseljem Ahmarjev, so nekaj minut po napadu na predsedniško palačo vojaki ukazali, da naj takoj odidejo iz hiše, ker bo vroče. Sprva niso šli, pozneje pa skorajda niso več mogli in so se zatekli k nam, približno 1,5 kilometra nižje na Cesti 50, v južnem delu Sane. Umaknjeni v notranje prostore smo poslušali eksplozije in gledali tresoča se okna. Obstreljevanje je utihnilo približno ob sončnem zahodu. Bila je mirna noč, kljub temu pa je spalo zelo malo odraslih ljudi, kajti bili smo na trnih. Sama sem pripravila »vredne stvari«, če bi se bilo treba na hitro umakniti.

Mediji so sicer razmere prikazovali mnogo bolj pompozno, kot so v resnici bile; velikokrat tudi napačno.

Vse to je pomenilo, da se je življenje v Sani popolnoma ustavilo. Že tako smo bili zadnja dva meseca zaradi načrtne blokade Sane ter zaradi uničevanja naftovodov in plinskih central v popolnem pomanjkanju goriva, elektrike, kuhinjskega plina. Zaradi vsega tega pomanjkanja je bila zelo otežena ali celo po nekaj dni nemogoča tudi oskrba z vodo. Po napadu na predsedniško palačo so zaprli veliko cest, številne trgovine, mnogo ljudi pa se je odselilo k svojim sorodnikom izven mesta, saj je bilo stanje z oskrbo drugod po Jemnu boljše kot v Sani.

Turistov od sredine marca praktično ni bilo več - z nekaj svetlimi izjemami, na primer iz Slovenije. Stvari so se ustavile tudi v šolstvu. Državne univerze praktično niso imele drugega semestra, šole in vrtci so delovali z občasnimi krajšimi prekinitvami (odvisno od šole), vsi pa so za dva do tri tedne skrajšali šolsko leto. Srednješolci so se že več kot mesec dni učili za zaključne izpite, nekako primerljive z našo maturo, po dogodkih tretjega junija pa so jim rekli, da izpitov najverjetneje sploh ne bo in bodo šele drugo leto ob tem času, kar pomeni, da jih bo večina izgubila eno leto. Vse to je katastrofa za jemensko šolstvo, ki že tako ali tako ni bleščeče.

Več kot polovica Jemencev je mladih in to je izjemen potencial, če bi le država imela primerno vodstvo.

Od sredine maja je življenje v Sani torej na minimumu, hkrati pa mnogo dražje kot ponavadi. Na cestah ni običajnega vrveža, avtov je malo, veliko stvari je zaprtih, državne institucije praktično ne delujejo. Zaradi pomanjkanja je vse drago, ko pa se kaka stvar pojavi se vsi angažirajo za nakup, za to čakajo pol dneva in plačajo po dva- do osemkrat višji ceni. Ampak vsako takšno priložnost je dobro izkoristiti, kajti ne veš, kdaj se bo spet pojavila. Nič ni predvidljivo. V zadnjem mesecu in pol sem iz južne Sane le redko prišla v center, v staro Sano, kjer se vsaj navidez življenje ni dosti spremenilo. Običajno me je taksi do stare Sane stal približno 1,5 evra, v juniju pa se je za isto razdaljo cena dvignila na šest do osem evrov.

Večina običajnih Evropejcev si tako življenje le težko predstavlja in komentira »kako sploh lahko tako živite?« Vendar je treba vedeti, da so Jemenci bolj »trpežni« in je njihovo običajno življenje tudi v mirnih časih mnogo bolj preprosto od našega in manj odvisno od vsake tehnologije. Seveda vsako tehnološko novost, ki pride, takoj privzamejo, vendar brez nje tudi ni konec sveta. Preživeti so sposobni z zelo malo sredstvi, saj so v velikih mestih tako praktično živeli še 20 let nazaj, medtem ko na podeželju se vedno živijo na tradicionalen način. Zelo malo ljudi ima redno službo, največ jih služi s priložnostnimi deli in z drobnimi uslugami, ki jih poplačaš z »baksisem« in zaradi takega načina so ljudje bolj prilagodljivi na razne politične spremembe, ki imajo tudi ekonomske posledice. Kljub temu pomanjkanje res osnovnih dobrin, kot sta voda in bencin, vodi v številne, ne samo ekonomske, temveč tudi humanitarne in zdravstvene probleme. Resnično se katastrofa v Jemnu že dogaja.

Tina Zorman, doktorica biotehnologije iz Kranja, v Jemnu živi že slabih sedem let. Poročena je z Jemencem Waleedom Mugallijem, s katerim imata dva otroka. Z možem vodita turistično agencijo Eternal Yemen ter organizirata potovanja po celinskem Jemnu in otoku Sokotra.